O Dejanu
Dejan Stojanović – Stojko kakor ga klicemo prijatelji, kolegi in znanci ima rojstni dan 01. februarja. Danes je star 37 let.Obiskoval je III. Osnovno šolo v Celju, kasneje pa srednjo tehniško šolo smer Elektrotehnik. Po končani šoli se je zaposlil v podjetju Alba d.o.o. v Celju, kasneje pa v prijateljevem podjetju Coding d.o.o. na mesto vodja servisne službe. Življenje mu ni bilo postlano z rožami, ampak boril se je in shajal.
V letu 2005- natančneje 18.12.2005 je Dejan s svojim dekletom smučal na smučišču Golte nad Mozirjem. Kot otrok je zelo rad smučal in ta smuka je bila po daljšem obdobju zanj spet nekaj novega. Ironično je, da je bila to po daljši nesmuki njegova prva in zadnja.
Okoli 15.30h se je spustil po progi smučišča in nič hudega sluteč užival v spustu ter testiranju novih carving smuči, do katerih je prišel s težavo, saj ni bil otrok premožnih staršev. Oče je bil oficir Jugoslovanske vojske, kasneje izgnan, mama pa je delala v Banki Celje kot komercialistka. Dejan je perfekcionist in kupil si je najboljše, pa čeprav je za to varčeval in deval na stran od skromne plače. Vedno je sledil svojim zastavljenim ciljem.
Nekje na pol poti, kjer je na smučišču prelomnica, pa se je zgodilo nepojemljivo. Nasproti mu je po progi smučišča navzgor pripeljal sankač brez vesti z motornimi sanmi. Ta tam niti v sanjah ne bi smel biti.
A žal je bil in trčila sta.
Sankač je vozil s takšno hitrostjo, da je Dejana pokosil in ga pod motornimi sanmi vlekel navzgor po progi še kakšnih 30-50 metrov. Dejan je zadobil hude telesne poškodbe (večkratni zlomi noge,roke, kolka, notranje poškodbe) najhujša izmed njih pa bila poškodba glave. Obležal je nezavesten. Na kraj nezgode je takoj za njim prišlo njegovo dekle Nina. Bila je zbrana in mu takoj nudila prvo pomoč. Niti zamisliti si ne moremo v kakšni situaciji se je znašla. Po njenih izpovedbah je bil Dejan klinično mrtev. Oživljala ga je in ga oživela.
A Dejan je na smučišču čakal samo na strokovno prvo pomoč, cca 1h.30min. Le te smučišče Golte ni imelo in je morala priti iz oddaljenega Mozirja. O kakšnem helikopterju ni bilo ne duha ne sluha, kot je praksa na smučiščih v tujini.
Preden so Dejana spravili v rešilca so minile sigurno 2 ure. Vsi vemo ,da so pri takšnih poškodbah pomembne minute, če ne sekunde.
Dejan je bil fizično pripravljen močan in vem, da se je boril za svoje življenje.Skupaj sva se potapljala,hodila v hribe. Nenehno je kolesaril in se s kolesom raje odpravil kam kakor z avtomobilom. Avto mu je bil nuja.
Dejan je res ljubil morje, hribe.Ljubil je naravo. Bil je dejaven na vseh področjih. Poln energije nabit z energijo!. Športen tip!. Če si ga zadrževal na enem mestu predolgo je postal kar nervozen.
Moral se je gibati in biti v gibanju. Užival je v glasbi in bil je ustvarjalen. Lotil se je vsega, in to česar se je lotil tudi dosegel. A s tem ni bil zadovoljen. To je nadgrajeval, se spuščal v potankosti,malenkosti. Bilo ga je veselje opazovati.
Po nesreči je bil Dejan hospitaliziran v Bolnišnici Celje,cca. 2 meseca – v komi.Prestal je mnoge operacije. Poškodbe skeleta in notranjih organov so se zaradi njegove fizične pripravljenosti hitro celile.
Nihče pa ni vedel, kaj bo, ko se zbudi iz kome zaradi poškodbe glave. Žal so bili po besedah zdravnikov njegovi možgani predlogo brez kisika. Posledica tega so prizadeti določeni centri njegovih možganov.
Vendar Dejan ni RASTLINA !
V 10 mesecih, kar jih je preživel v Bolničnici Celje je Stojko prepoznal prijatelje in znance. Govoriti ni znal. Je pa pisal in odgovarjal na naša vprašanja s pisanjem.
Bil je nepokreten. To pa je ubijalo njegov duh po gibanju.
V Celju ni prejemal pozornosti specialistov, ki jih je potreboval, zato so ga prestavili v rehabilitacijski oddelek Soča. Tam je bil deležen strokovnosti a žal le cca. 6 mesecev saj Soča (Ljubljana) ni trajna ustanova za takšne primere, kakor je Dejan. Je le prehodna ustanova.
Nato so Dejana prestavili v ODDELEK ZA IVALIDNO MLADINO STARA GORA pri Novi Gorici, kjer je še danes. Daleč od prijateljev in družine, kjer je tako rekoč sam. Dejanu grozi, da ga bodo od tam premestili še kam drugam. Ne želim slabo govoriti čez ta oddelek, ravno nasprotno , a Dejan je tam deležen premalo pozornosti. Dejan potrebuje drugačno nego……
Težko je z besedami opisati, kako je gledati prijatelja, ki je bil tako zelo aktiven, sedaj pa po cele dneve sedi v invalidskem vozičku sam s seboj. Odvzeto mu je vse, kar je ljubil. Zavedajoč se tega počasi izgublja bitko s samim seboj.
Dejan se zaveda sveta okoli sebe in komunicira s sogovornikom. Lahko se naprimer prehranjuje sam, in če mu rečeš naj vzame kivi namesto pomaranče, bo to storil. Če pa ga kaj moti ti to zna pokazati z močnim stiskanjem rok in škrtanjem z zobmi.
Dejanu v očeh vidiš, da znotraj kriči po pomoči, a tega ne zmore pokazati kakor mi.
Dejan potrebuje logopede,fizioterapevte.
Nadvse pomembno pa je treba povdariti, da tisti, ki ga je zbil s sanmi, ni odgovarjal še do danes. Ustanove, ki bi morale ukrepati niso storile skoraj nič. Dejan je prepuščen samemu sebi.Kot pravi krščanski rek: “pomagaj si sam in bog ti bo pomagal”! Dejan si ne more pomagati sam,Dejan si ne more pomagati sam………
Sramujem se, da sem se tudi sam tako oddaljil od tega« primera«, a tudi sam nisem najbolj premožen, da bi lahko omilil njegove zdravstvene težave.
Najmanj, kar pa lahko storim je, da povem naprej žalostno zgodbo nadvse prekrasnega prijatelja, ki izgublja bitko z življenjem samo zaradi denarja.Danes so vseskozi ob njemu njegova mama Anica ter prijatelj Saša, kateri si vsako nedeljo zanj vzame čas in ga obišče.
Naj ljudje izvedo njegovo zgodbo pa čeprav je več kot preveč žalostna.
Prosim vas, pomagajte prijatelju v stiski.Upajmo na njegovo okrevanje in izboljšanje.
Predsednik društva
Blaž Fink
